Politična montiranja in dvojna merila: primer Trenta razgalja razpad pravnega reda

Sodba, ki je padla v primeru Trenta, razgalja dolgo prikrivan politično-pravosodni aparat, ki ne deluje v službi pravice, ampak političnih ciljev vladajoče elite. Kot je poročal Peter Jančič, je sodnica Cvetka Posilovič v petek, na dan, ko se kristjani spominjajo Jezusove smrti na križu, razglasila oprostilno sodbo za vse obtožene, med njimi tudi Janeza Janšo. Po dvanajstih letih postopkov, sproženih na podlagi ovadbe nekdanjega šefa KPK Gorana Klemenčiča, je sodišče razsodilo, da korupcija ni bila dokazana.

Kot poudarja Jančič, je bil Branko Kastelic v tem procesu le kolateralna žrtev, tarča pa je bil ves čas Janša, voditelj največje opozicijske stranke SDS. Tudi tokrat se je znova potrdilo, da je bil postopek politično motiviran. Spomnimo: Klemenčič je bil na čelo KPK postavljen iz Pahorjeve vlade, torej iz vrst SD, ravno z namenom sesuvanja vlade Janeza Janše. S poročili, polnimi obtožb brez pravice do odgovora, je dosegel svoj namen – rušenje političnega nasprotnika. Sodišče je kasneje potrdilo, da je Klemenčič kršil zakon.

A kljub tem ugotovitvam je Klemenčič postal celo pravosodni minister v vladi Mira Cerarja. To razkriva zaskrbljujoč vzorec, ki se pod Golobovo vlado le še poglablja: ko gre za njihove, pravni red ne velja. Vlada Roberta Goloba, ki se predstavlja kot branilka demokracije, v resnici dopušča in omogoča politične manipulacije v pravosodju. Po poročanju Jančiča je v zadnjem primeru komisije, ki bi morala preiskati Golobova ravnanja, vladajoča koalicija komisijo zavlačevala in na koncu postavila svojega človeka – kar v očitnem konfliktu interesov onemogoča vsako preiskavo.

Sodnica Posilovič je bila po Jančičevih besedah deležna pritiskov, anonimk, napadov iz politike in medijev, kar potrjuje, da ne gre za samostojno in neodvisno sodstvo, kot bi to morali pričakovati v pravni državi. Tudi predsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević in pravosodna ministrica iz vrst SD, Andreja Katič, ki protestirata proti “napadom na sodstvo”, v resnici prikrivata sistemski problem: politično motivirane procese proti nasprotnikom levice.

Primer Patria, kjer je ustavno sodišče soglasno razveljavilo vse sodbe proti Janši, je dodatni dokaz razpada sodnega sistema. Evropsko sodišče za človekove pravice je v primeru Igorja Bavčarja odločilo, da je bilo sojenje zaradi političnih izjav Klemenčiča nepravično. A ti dokazi očitno niso dovolj, da bi aktualna oblast priznala napake – namesto tega onemogoča parlamentarne preiskave in vsako javno razpravo označi za napad na pravosodje.

V članku Jančič poudarja še en ključni vidik: levica, vključno z vlado Roberta Goloba, učinkovito uporablja svojo moč v medijih in pravosodju, da bi diskreditirala politične tekmece. Med novinarji, ki so bili nosilci afere Patria, sta danes zaposleni v kvoti SD, kar postavlja vprašanja o novinarski neodvisnosti in političnih navezah.

Vlada Roberta Goloba se z vsakim takšnim primerom razkriva kot najbolj nesposobna in nevarna vlada v zgodovini Slovenije, saj dopušča zlorabo institucij v politične namene in s tem uničuje zaupanje državljanov v pravno državo. Nasprotno pa se SDS, z Janezom Janšo na čelu, izkaže kot edina stranka, ki je zmožna obraniti načela pravne države in dejanske demokracije. Kot edina opozicija tej nevarni levosučni hobotnici, si prizadeva za resnično enakost pred zakonom in konec političnih montiranj.

Kot piše Peter Jančič, kritika pravosodja ni napad na pravni red – je klic na pomoč. In ta klic je danes bolj upravičen kot kdaj koli prej.

MR